Za Darinko Lozinšek ima dan premalo ur. Četudi ima le devetodstotni vid, živi polno življenje, je vsestransko aktivna. Vsega se je privadila, le to, da ne more voziti, težko sprejema.
Veliko se udejstvuje zlasti na področju kulture, rada bere in fotografira. Svoje posnetke Darinka Lozinšek sedaj razstavlja v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani. Do 28. februarja bo tam na ogled njena razstava Tipanje z očmi. “Nekateri rečejo, da se želim s tem kot slabovidna potrjevati. Toda mislim, da bi tudi kot videči, kot ‘normalček’, imela hobije, bi izživljala svoj talent. Ne vem, zakaj bi se sramovala in se skrivala,” pravi. Tudi partnerja, znanega mariborskega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki je slep, zmeraj spodbuja: “Rečem mu, naj se ne ustavi. Tudi če morda ne bo prišlo do založbe, bo pa na spletu, na facebooku in bodo to videli drugi, prijatelji, ki jih bodo zapisi veselili. To ni iskanje potrditve pri drugih, ampak zgolj daješ iz sebe, kar čutiš.”
Navdušena nad labodi
Fotografija jo je vedno privlačila. Najprej je uporabljala avtomatski fotoaparat: “Sedaj večinoma fotografiram z mobilnim telefonom. Preslabo vidim, da bi lahko ročno nastavljala.” Pri izboru fotografij za razstavo so ji pomagali sodelavci pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. “Bila sem zelo čustvena, za vsako fotografijo je namreč posebna zgodba. Sedaj pa so me že podučili, kako naj na vodstvih predstavljam fotografije, da ne bom predolga,” razloži zelo zgovorna Darinka. Najraje fotografira naravo, predvsem sončne zahode, zamegljeno krajino, zgradbe, mestne vedute, barke na morju, Piran, kamor vrsto let hodi na dopust … “Posebej sem navdušena nad labodi, nekateri rečejo, da sem obsedena z njimi. Za enega se mi zdi, da me kar pričaka na Lentu.”
Vesela je, da ji je s pomočjo videče osebe uspelo ovekovečiti celo kapljo na listu, česar sama ne vidi. Z ostankom vida sogovornika vidi, a denimo ne ve, kakšne barve oči ima. “Tudi gubic, zaradi katerih se ženske velikokrat obremenjujejo, ne vidim,” doda v šali. V hrupnih in temačnih prostorih ne razloči ljudi. V podhodih, kjer so stopnice, ali v mračnih prostorih se ji zdi, da je vse ravno. V takih primerih si kdaj pomaga z belo palico ali pa v krajih, ki jih ne pozna. Že od nekdaj se ne omejuje, še zmeraj precej potuje. “Maribora sem navajena, ko pa pridem v tuje mesto, šele ugotovim, da res slabo vidim. Nasploh je problem promet. Paziti se je treba kolesarjev, če sva z Valterjem skupaj, moram paziti nase in nanj. Najbolj me jezi, da ne morem voziti avta. Vse drugo sem lahko sprejela, zaradi tega pa mi je res težko. Tako včasih ne razumem, kako lahko tisti, ki dobro vidijo, tarnajo, kako jim je težko, ali jih je strah voziti. Jaz pa včasih sanjam, kako vozim tovornjak, čeprav nikoli nisem sedela za volanom,” razlaga.
To pomeni tudi, da je treba vsako pot načrtovati, saj si odvisen od javnega prevoza, taksijev … A na dan našega pogovora sta bila z Valterjem in s kolegom iz Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor že v Ljubljani in nazaj, ker je bilo treba peljati zvočni pikado na popravilo. “Res se mi veliko dogaja. Zmeraj je kaj. Pišem članke za zvočni časopis Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, sodelujem pri raznih kulturnih projektih, ogromno berem zvočne knjige, sicer moram namreč brati z lupo, pri našem društvu skrbim za področje kulture, pripravljam literarne večere, za 8. marec zmeraj pripravimo proslavo,” je nanizala le delček svojih aktivnosti.
Umetnost, dostopna slepim
Jeseni bo dopolnila 60 let in takrat bo minilo tudi deset let, odkar je v pokoju, saj je imela beneficirani delovni staž. Po zaključku osnovne šole v domači Podvelki je v odšla v Center slepih in slabovidnih Škofja Loka, takrat edini zavod v Sloveniji, ki je združeval poklicno usposabljanje, zaposlovanje in domsko varstvo oseb z motnjami vida. Izučila se je za poklic administrator-telefonist. Šolanje je želela nadgraditi, a ni imela koga, ki bi šel z njo, da bi ji bil v pomoč. “Veliko idej sem imela. Želela sem biti turistična vodička, medicinska sestra pa poštna uslužbenka. A si predstavljate nekoga, ki tako slabo vidi, za poštnim okencem?” doda v smehu. Zato je po šoli prišla v Maribor, kjer se je zaposlila.
“Sedaj vem, da ne bi mogla delati vsega tega. In sedaj bom torej kmalu starostnik, kot rečem tistim po 60. letu starosti. Za upokojence rečejo, da so počasni, meni pa se zdi, da sem si preveč vsega nakopala na glavo. Rada bi se tudi še izpopolnila v brajici. Pri tem je treba brati s prsti, ne z očmi, zato mi to še ne teče dobro. Ko se slepi in slabovidni predstavljamo na šolah, prosim koga, ki to obvlada, da pokaže,” še kar vre iz nje naštevanje svojih dejavnosti. Aktivna je tudi pri predstavljanju življenja slepih in slabovidnih ter njihovih pripomočkov, obenem pa člane v društvu ter slepe in slabovidne povsod po Sloveniji spodbuja k obiskovanju kulturnih ustanov.
Utečeno je sedaj že njeno sodelovanje z Umetnostno galerijo Maribor, kjer je “ključna oseba, ki predstavlja pomemben most med UGM in osebami z okvaro vida”, kakor so zapisali. Pred dobrim desetletjem so zasnovali program, kako osebam s posebnimi potrebami približati likovno umetnost, pomagale so strokovnjakinje – dr. Aksinja Kermauner, Katja Bednarik Sudec in dr. Jerneja Herzog. Slednja je s študenti likovne pedagogike Univerze v Mariboru pripravila številne tipne modele razstavljenih umetnin, iz UGM pa sodeluje Brigita Strnad. “Na primer Deklico z oranžo Ivana Kosa smo slepim predstavili tako, da smo jih postavili v pozo deklice, jim dali v roko pomarančo,” ponazori Lozinškova.
Po zaključku razstave v Ljubljani bi rada, da bi njene fotografije razstavljali še kje. “Z nekaterimi se že dogovarjam. Res sem zelo vesela za razstavo. Vem tudi, da če bom vztrajala in si bom to močno želela, bom tudi v knjigi izdala članke, ki jih pišem za Zvezo,” razmišlja o svojih načrtih. S fotoaparatom na telefonu pa si pomaga tudi pri vsakdanjem življenju. Fotografira si in nato poveča ceno na izdelkih v trgovinah, avtobusni vozni red … Kot administratorka tudi obvlada desetprstno tipkanje, pri delu z računalnikom je zelo dobra. “Rada sem samostojna, čim manj odvisna od drugih. Ko sem kot otrok kdaj doma potarnala, kako mi je težko, ker slabo vidim, me mama ni crkljala. Odvrnila je, da tudi ona slabo vidi.”
Vir: Objavljeno v Štajercu in na spletni strani Večer